Pod spovedni m pečatom

Zato je šel prečastni gospod redakter ka r
naravnost k župniku, pa ne šele popoldan
h kakšnemu tujemu duhovniku . Tako ne sme
župnik niti z Anko izpregovoriti besedice o
dogodku zadnje noči .
Po izpovedi je odšel gospod Gros naglo
iz župnikove sobe, poslovivši se s tihim
„laudegur Jesus Christus”, ne da bi odvrni l
oči od tal. Zunaj pa se je olajšan oddahnil .
Saj je bila njegova vest zopet čista . Cerkev ,
kateri je služil tako zvesto, je vzela vso krivico
od njega in kot skesano se povrnivš i
izgubljeni sin je šel sedaj tja v cerkev, kje r
je zmolil sedem psalmov kesanja , potem
pa je stopil, odet s svetimi oblačili , pre d
oltar .
Ali župnik je sedel uro pozneje še vedno
na stolu, pred katerim je bil klečal in se
izpovedal gospod Gros . Ako bi bil vstal, ga
ne bi bile držale noge . Pot na vrt je bila
pozabljena, solnce ni moglo odsmehljati črne
skrbi iz njegovega srca in zaman so žgolel e
ptice vesele pesmice ušesom, ki so ravnoka r
slišale uničevalno usodo mladega življenja.
Kaj ni obljubil svoji sestri, da bode
varoval Anko kakor svoje oko v glavi? I n
sedaj je prišla res iz mlina enaka nesreč a
nad otroka, kakor nekdaj nad mater. In Anki
ne sme reči svarilne besede, pokazati ji ne
sme sočutja, izdati ne sme z nobenim pogledom
svoje lastne srčne bolečine . Ali ne
292