Pod spovedni m pečatom

Tudi mi ne smemo povedati tega, da
ne doseže preganjanega moža vnovič dolg a
roka njegove cerkve . Po trudapolnem potovanju
je sicer prestopil v deželo, ki jo omejujejo
belomodri stebri ; toda cerkev, ki im a
ljubezen v ustih in maščevanje v srcu, ne
pozna deželnih mej ; ona vlada nad vsem
svetom, torej tudi nad vasico, kjer je utrujeni
duhovnik našel novo domovanje. Toda
ne . Domovanja ne. Tukaj ni modrih planin ,
šumečega gorskega potoka, dišečega zraka
in predvsem ni ljudi, ki bi zanje smelo biti
duhovniško srce v 1jubezni in požrtvovalnosti .
Bil je pust in žalosten kraj, kjer je
župnik izmučen obležal na cesti . Le toliko
lahko povemo : V daInji, dain ji daljavi se
dvigata stolpa Marijine cerkve v Monakovem .
Toda kadar pritisne smrt, ki ima več
usmiljenja nego škof, ubogi žrtvi spovednega
pečata svoj pečat na čelo, naznanimo škof u
smrt mučenika, da se lahko veseli. Morda
izmoli tedaj za srečnega mrliča de profundis
ali pa ne .
uradnem smrtnem listu bo, tedaj zapisano
: „Umrl vsled lakote .” Ce bi pa
zdravnik natančneje pogledal, bi moral zapisati
še : „Umrl za počenim srcem. ”
Toda še čaka osramočeni duhovnik od
dne do dne na rešiteljico smrt. Tej se pa
ne mudi ; revež je itak živ pokopan.
Mrtev mora biti za svojo cerkev, ki je
za njo vse pretrpel. Mrtev za svojo občino ,
644