Pod spovedni m pečatom

svetem pismu. Tudi moja žena je dejala ,
če je ta župnik še toliko zagrešil ,
„Zupnik je nedolžen,” se je izvil plašen
klic iz Hercogovih ust .
„Gotovo ga poznate bolje nego mi,”
je sočutno dejal preprosti mojster .
„Kaj ga ne bi poznal! Saj sem jaz -jaz
i . .” Zaihtel je in glava se mu je
sklonila na roki, ležeči na mizi . Bilo mu
je, kakor da ga tlači mora na prsi . . .
„Zato imate torej obvezane prste . . ”
Nič druzega ni mogel reči preprosti mož ,
ali v očeh so se mu svetile solze odkrito -
srčnega sočutja .
Mojstrinja je pravkar prišla z otroci in
je slišala vse. Spoštljivo je pristopila k mizi ,
ne da bi zinila besedo, nagnila se je ter je
poljubila obvezano roko . Potem je pogledala
jasnih oči svojega moža . Ničesar ni rekla ,
ali pogled je dejal : „Odslej je tvoja vera
tudi moja. Izpred moje neusmiljene cerkv e
se rešim k tvojemu Bogu ljubezni .” Potem
se je ozrla vsa srečna po svojih otrocih ,
ki so plašni ogledovali tujca, ki jim je po -
jedel današnjo kavo, pa je molče podala
možu roko . Govoriti ni hotela, da ne bi
užalila ubogega župnika , ki je bil nehote
vzrok njenega prestopa na evangeljsko vero .
Ali oče je razumel pogled na otroke in
stisk roke : „Vzgojila bova svoje otroke v
veri ljubezni , da postanejo dobri ljudje in
pravi kristjani .” Potem je ukazal otrokom ,
520