Pod spovedni m pečatom

hitel proti mali domačiji. Ko je stopil kapla n
iz planinskega gozda, je solnce že izginilo
za zapadno gorsko steno . Hladan veter je
pihal od slapa, čegar enolični, dolgi večern i
molitvi narave podobni pišu, je vzbujal skoro
žalostna čuvstva. Končno je dospel do prvih
dvorov in tukaj bi bil moral poiskati prenočišča,
da ni zamenjal mesec s svojo srebrno
svetlobo solnca, pa mu je za silo svet i
po poti čez trate .
Bila je že noč, ko je dospel kaplan do
zadnjega klanca nad vasjo . Mesec se je skri l
za gostimi oblaki in tako je tudi vas izginila
potniku izpred oči. Tem jasneje pa so
svetile luči iz oken. Povsem določno je
izpoznal svetlobo večne luči v cerkvi ; na -
sprotna luč je prihajala iz župnijske obedovalnice
. To mu je bilo posebno všeč, ker
je bil gladen kakor volk. Njegova soba pa
je bila v temi. Kako se je veselil na njo
Ej, pozimi bode lepo ! Upal je, da si bode
lahko kupil svetilko in ob njeni luči bode
pridno študiral v sveti samoti kaplanske sobice
nad pokopališčem . In kadar se vrne
od bolnikov, ga sprejme dober prijatelj, stara
zelena peč.
Danes je prinesel seboj v srcu pravi
planinski mir .
Po dobro znani poti pride kaplan kljub
temi domov, seveda kasno, vsled česar najde
pač sitne obraze . A to nič ne de . Saj se
147