Pod spovedni m pečatom

To je bilo umevno, kajti Anka, ki je
sedaj odprla vrata, je prišla bosa po kamenitem
tlaku .
Trudnost jo je bila premagala, pivo jo
je uspavalo, pa je slišala prvo zvonenje v
globokem spanju kakor iz daljne daljave .
Sele ko je zvonec drugič zapel, se je toliko
zbudila, da se je spomnila na svojo današnjo
dolžnost in ko je Že hitela po vež i
proti durim, da jih odpre duhovnemu gospodu,
je še v naglici ogrnila ruto okrog
golih pleč . Niti toliko se ni zamudila, da
bi bila prižgala svečo, pa je držala svečni k
brez luči v roki .
Gospod Gros je hotel že izliti svojo
jezo nad brezobzirnostjo, da so ga pustil i
čakati, ali Anka ga je prehitela s svojim
skromnim opravičenjem . To ni bil glas star e
godrnjave Mice . Prižgal je u2igalico in je
spoznal Anko. Tedaj je prižgal svečo v
njeni roki, pogled pa mu je obtičal na
njeni lepi postavi. Tudi njegova jeza zarad i
čakanja je sedaj odpuhtela, celo prav prijazno
je lahko gledal, dočim Ankine za -
spane oči niso mogle vzdržati luči, temve č
so se mežikaje zopet sklenile .
„No, nikar se ne ustrašite, da sem mal o
čakal,” je dejal pa ji je položil kakor tolaže č
roko na ramo, tako da ji je zdrknila ruta na
stran in so se prikazale prsi, ki jih je voln a
srajca le deloma pokrivala .
284