Pod spovedni m pečatom

poznalo na Žuljih, da so vajene dela . Ra -
mena so bila polna in okrogla . Kmalu je
bilo kaplanovo čelo pokrito s toplim potom ,
ki je kapal na bledo čelo rešenega dekleta .
Ej, da bi le kdo prišel, ki bi se ž njim iz -
menjal pri delu . Ali nihče se ne prikaže .
Morda je bolje tako . Sarno malo jato vrabcev
prihiti od mlina in blebetavi „ ptiči s i
ščabljaje pripovedujejo svoje misli . „Civ, čiv ,
glej, glej, no, ka ; še, kaplan!” — „Kapla n
pa dekle, pa mlado dekle” — „Lepa reč ,
lepa reč, res — grem sosedi poveda t
povedat -- povedat —” „Glej, glej, kakšn e
meče ima — debele, debele — Cenka im a
lepe, lepe — lepe kakor vrabec Cenk a
se Ženi — se ženi .” „Se ženi? Kdo pa
jo snubi? Kaj, Miha? Kaj, Janez? Kaj, Jurček?”
— „Ej, Pepe, da Pepe .” — „Kaj
Pepe? Cenka ima Miho rada, Janeza rada ,
Jurčka rada kukal skozi okno .” — „Ja z
tudi — jaz tudi — skozi okno — Cenka
debela, Cenka debela - -”. Naenkrat pa
poskoči mačka, Cenkina ljubljenka, iz trav e
in s hitrim skokom pograbi preglasneg a
brbljavca pa ga raztrga z zobmi . Ustrašen i
odlete ostali, zabavljajo pa še dalje : „Cenk a
debela, Cenka debela, Miha, Janez, Jurček ,
pa tudi kaplan — no, taka reč, nič prida
ljudje!” .
Ze dvakrat je slišal kaplan, da je ura
bila na bližnjem zvoniku ; in še ni bil o
znamenja, da se povrača življenje . Roke so
30