Pod spovedni m pečatom

V tem, ko je Lenka gladna jedla in
pila, ji je kaplan opisal pot, ki jo mora
izbrati .
„Skozi vas vam ni treba iti ; tam je
preveselo in lahko bi srečali novega mlinarja,
kar bi vas gotovo zopet zelo vznemirilo”,
je dejal Lenki, ki je he pokimala z
glavo, ker je imela opraviti z jedjo .
„Bo1je je, da greste črez hrib tam na
levo . In še pol ure prej pridete v Rarnin g
pa na železnico. Glejte, tarn gori, tisti ve -
liki oreh, tam je vaša pot. In še višje —
ali vidite belo kmetsko hišo za drevjem ?
Da, tarn gor morate. Takoj za hišo opazit e
velik rdeč križ, tarn morate paziti, da ne
zaidete levo na široko pot, ki vodi na planino
. Ali desno je mala ozka steza v gozd ;
med bukvami pridete do malega potoka, k i
vodi zopet na cesto . In tam se ne morete
več zmotiti, pa ste v štirih urah lahko na
kolodvoru . Ali ste si dobro zapomnili ?
Lenka je zopet le prikimala.
„Ako pohitite, dospete še do večernega
vlaka in jutri zjutraj ste v Kremzu. Odtod
imate še dve uri do posestva moje sestre .
Bolje se Vam je peljati z večernim vlakom ,
da pridete podnevu tja . Glejte, tukaj sem
Vam zapisal vse, kako morate potovati . Al i
znate č'itati? ”
Ravnokar je Lenka snedla zadnji grii -
Ijej kruha, pa je lahko odgovorila :
62