Pod spovedni m pečatom

Hercog je odprl okno. Svež dih nočnega
zraka je zapihal v sobo ter je izgna l
vroči, soparni dim skozi vrata v vežo .
Celo mračna, zakajena petrolejska svetilka
je zaplapolala svetleje in kaplanu se
je zazdelo, da se je Mihovo lice malce po -
barvalo. Vzel je eno serviet, ki so ležale
okrog, nalil je na njo vode iz steklenice i n
je položil mrzli obkladek Mihi na čelo. Nit i
očesa ni odvrnil od lica nezavestnega . Njego v
pogled je bil tako čvrst, kakor bi hotel reči :
„Zbudi se, zapovedujem ti . Jaz, duhovnik ,
sein tukaj, da ti pomagam v smrtni uri . ”
In ko je tedaj obraz ranjenca nalahko
zadrhtel, je bilo res, kakor da hoče zbrat i
umirajoče telo zadnje moči, da sluša duhov
Tikovo zapoved ,
„Miha, jaz sem tukaj . Duhovni gospo d
je tukaj . Ali me poznaš? ”
Mihova desnica se je gibala, pač l e
neopazno, a vendar tako, kakor da je hote l
prijeti kaj . Hercog je položil svojo belo
dlan v krepko žuljavo Mihovo roko in lahak
pritisk mu je pokazal, da ga je bolnik izpoznal
. Sedaj je na smrt ranjeni polagom a
odprl motne oči . Na duhovnikov migljaj
so se odstranili navzoči kmetje počasni h
korakov. Zadnji je zaprl vrata . Kar se seda j
godi med duhovnikom in med žrtvo smrti ,
je za vse tajnost, ki jo posvečuje izpove d
in ki bi bilo hudodelstvo, ako bi jo kdo
hotel slišati .
85