Pod spovedni m pečatom

lini . Potok pa je skakljal tem hitreje in veselejše
dalje .
Nevidno, pa ravno tako hitro je prihaja l
župniku hladni, dišavni gorski zrak nasproti .
Prsi so se mu širile, ko je globoko dihal .
Vrgel je smodko proč, da ne onesveti nežne
nedolžnosti gorskega diha .
Gore so stopile nekoliko v ozadje in
pred njimi se je zasvetila ozka trata, na kateri
so bile prve, gospojinski župniji pripadajoče
hišice. Toda žena, ki je ravno zali -
vala cveticam pred malim oknom, in mož ,
ki je s koso v roki za trenotek pretrgal delo ,
sta poznala prav tako malo prijazno iz ko -
čije pozdravljajočega rnoža, kakor koze, k i
so grizle cvetice ob meji in so radovedno
gledale konje, ne da bi ustavile delo svoji h
čeljusti .
Novi župnik je prepoznal še vse hišice.
Takrat, pred mnogimi leti, so prišli vsi ljudj e
iz njih, da mu podajo zadnjikrat žuljevo
roko v slovo . Zakaj pač ne pridejo danes,
da bi ga pozdravili ?
Le počakaj, kmalu bodeš pri njih. Skoraj
vsi so tvoji novi sosedje, a roke jim ne
moreš podati, kajti sedaj stanujejo v tvoj i
bližini na pokopališču. Veseliš se, da prihajaš
v staro, ljubo Gospojno, ki si jo ta -
krat žalosten zapustil . Vas najdeš že kakor
takrat, izmed ljudi pa jih najdeš le malo.
Nova generacija je dorasla. Kako bodeš
živel s temi ljudmi ?
210