Pod spovedni m pečatom

Sedaj sta prišla še dva druga meniha
radovedno k mali brato' ski družbi . Pater
Oto jima je na kratko povedal zgodovin o
trpljenja svojega nekdanjega gojenca . Tud i
ona sta mu ljubeznjivo podala roki ter sta
bila vesela, da ponudi bogati samostan revežu
zavetiš'e . Samo eden je vzdihnil :
„Ako bi le ne bilo tega prokletega
državnega zbora . ”
„DrIavni zbor?” je mislil Hercog v
čudu ; „kaj pa ima državni zbor opraviti z
ubogim župnikom . ”
„Odkar sedi gospod prelat v državne m
zboru in je tam ustanovil celo Idstno politično
stranko, centrum petih mož, ni več
tak,- kakršen je bil . Gospod ministrski predsednik
mu je več nego sveti Benedikt . ”
„Kaj ne bi bila za naš samostan posebna
čast, ako bi postal naš prelat ministe r
za bogočastje? ”
„Cast že, seveda dvomljiva , ampak
korist gotovo ne,”
„Kaj? Korist ne? Tedaj bi bili vendar
rešeni davka za verski zaklad, ki naj g a
vzame vrag . ”
„Tem globokejši bi bil potem padec ,
ako pride v Avstriji druga vlada . Tedaj ne
pade samo ministrski predsednik, temve č
tudi red, čegar član je minister . ”
„Prav zato moramo pač gledati, da dobimo
vladno moč v roke in da ostanemo
gospodarji v deželi .”
466