Pod spovedni m pečatom

Navzoči duhovnik, star, a zelo su h
gospod z redkimi lasmi je sedel poleg služabnikove
postelje na lesenem stolu ter j e
gledal z ironičnim smehljajem na jezične
ženske. Trenotek je zrl na vstopivšega žup -
nika, naenkrat je poskočil, pohitel k njem u
in stisnivši mu roko, je dejal vzradoken :
',Bog te pozdravi, Hercog! "
Vprašujé ga je ta pogledal ter mu je
dal roko : „Res ne vem, ali si, ali nisi ?
Gospod Oettinger, kajneda? ”
„Seveda sem . Dvajset let se že nisva
videla, poznati me moraš pa vendar. Kaj
sem izza tistih časov tako debel? ”
„Ne zdi se mi ;” je odgovoril, smejo č
se, Hercog, „kje pa si sedaj? ”
„Kje? No, tukaj, v središču škofije . ”
„Se vedno si stari šaljivec, kakor v lemenatu
. Menim, kje si župnik? ”
„E, e! Jaz — pa župnik! Kaj ne veš ,
da sem še kaplan? ”
„Kaj? Se vedno kaplan? Kje pa si tore j
za kaplana? ”
„Tega pa sam ne vem . ”
„Pa najdeš težko domu, ako ne veš ,
kje si doma . ”
„Mar ne veš, da ni kaplan nikjer doma ?
Doslej sem bil že na sedemintridesetih
mestih, pa upam, da doživim kmalu jubilej
petdesete kaplanije. Seveda pride sedaj krat6k
presledek . Od mojega zadnjega mesta v
Hartbergu sem odstavljen . ”
320