Pod spovedni m pečatom

ko so opazili rdeče cerkvene zastave in bele
srajčice ministrantov.
Bili so skoraj sami tuji obrazi, ki jih je
župnik videl tukaj . Samo eden se mu je
zdel jako znan, le spomniti se ni moge l
prav, odkod . Ali je bil kriv neprijazni pogled
tega obraza ali kak neprijeten spomin ,
da ga je prijelo hipoma kakor strah in bo -
ječnost pred tem licem? A ni se moge l
prav spomniti in zato je še enkrat z bolestnim
vprašanjem pogledal v te neprijazn o
nanj zroče oči . Ali tudi drugi pogled mu
ni dal odgovora. Mož pa, ki se je dozdeva l
župniku tako znan, je bil župan in mlinarsk i
mojster Jožef Gros . Slaba vest, ki je dolga
leta spala v njem, pa mu je tolmačila župnikov
pogled tako, kakor da bi bil hote l
reči : „Te že poznam! Morilec Mihe si in
še vedno imam tvoj nož, s tem nožem pa
imam tebe v svoji moči ! ”
Ako bi bil mogel župnik slutiti, kakšn e
mučne misli so se predle dalje v mlinarjevi
glavi, ne bi bil gledal s tako radostnimi pogledi
na propalo župnišče, kjer bode poslej
njegova domačija . Cela družba je odšla ob
glasnem zvonenju mimo župnišča v cerkev ,
kjer je Hercog prvikrat kot župnik molil za
svojo občino in obljubil Bogu, da ji bode
dober pastir .
Molitvi je sledil pred oltarjem kratek ,
a prisrčen nagovor, v katerem je takoreko č
kot program razkladal besede : ,,Mir bodi z
213