Pod spovedni m pečatom

Celo noč je hodila . Kam, ni vedela .
Zjutraj je videla nekoliko kočij . Godci so
igrali vesele napeve in na prvem vozu je
sedel njen Jožef — ženin . Hitro se je še skril a
za drevesom . Potem je pohitela za vozo m
in tako je prišla v Gospojno. Tukaj je vi -
dela Jožefa, ko je šel z nevesto v cerkev .
Tedaj je zbežala, da mu zapusti spomin, k i
ne pozabi nanj celo življenje. Pri mlinu, je
hotela skočiti v vodo in kadar pride nezvest i
od svatbe, naj najde ogoljufano in zapuščeno
mrtvo v vodi .
Se vedno je ležala kaplanova roka na
Lenkini glavi. Sedaj je začel govoriti kot
človek in kot duhovnik. Besede so mu prihajale
iz sočutnega srca, pa so tudi našle
ravno pot v ubogo obupano srce. Govori l
je besede, ki jih ne bi bil našel v svoji h
teoloških knjigah, ki pa mu jih je polagala
v usta prava ljubezen do bližnjega. Polagoma,
a s sigurno roko je potegoval zavo j
obupa z duše trpinčenega bitja . In ko se
je njen pogled zopet izjasnil, je govoril kot
namestnik božji v imenu tistega boga, ki s e
sam imenuje dobrega pastirja, ki zasleduj e
izgubljene ovčice, dokler jih ne najde, ki
noče grešnikove smrti, temveč daje moč z a
novo življenje. Govoril je kakor duhovnik ,
ki noče vladati nad ljudmi, temveč ki žrtvuje
svoje življenje za svojo čredo. In te, z
živo vero napolnjene besede, so našle odmev
v pobožnoverni duši telesa, ki ga je rešil ,
41