Pod spovedni m pečatom

ni zalučal obtožbe, zavedajoč se svoje nedolžnosti,
tožitelju v obraz ?
Ne, strela ni udarila pred njega, marve č
zadela ga je samega. Spovedni pečat je bi l
t1sto železo , ki je naravnalo strelo nanj .
Cutil je, kakor bi se zadrl širok žebelj v
njegovo čelo in s topo ostjo se zagrebel v
možgane, pa jih trgal . Ze ni več sliša l
kratkih besed, ki jih je pravil škof tajniku :
„Samostan bosih spokorjencev . Zapove d
očetu priorju — vaje, pokora — izpreobrnitev.
”
Nič ni vedel, kako je prišel iz razkošni h
škofovih soban na dvorišče. Le, ko je še l
mimo številnih častnomeščanskih diplornov ,
je gledal v odsotnosti duha na steno in
tedaj mu je lezel na vest težki greh, da je
pozabil naročiti županu , naj imenuje škof a
za častnega meščana , kakor se godi p o
drugih občinah .
Nič ni vedel, kako je prišel na voz, k i
je drdral po kamnenem tlaku . Vsaki sune k
ga je močno bolel v glavi . Ali na srečo je
bila ta vožnja kratka. Ko je moral izstopiti ,
mu je odleglo . Ali vidi zopet svoje ljube
hribe? . . Toda gore so se izpremenile v
visoko zidovje in namesto veselih ljudi je
opazil dva meniha, ki sta zaprla samostanska
vrata za odhajajočim vozom, dočim je na
strani škofov tajnik važno govoril z mračni m
očetom priorjem .
338