Pod spovedni m pečatom

Z velikimi očmi je gledal Hercog svojega
učitelja iz praktičnega dušcbrižja .
Drugi dan je bila pri maši, katero je
čital Hercog, cerkev skoraj natlačena, kakor
ob nedeljah. Kakor ogenj na vetru se je
razširila po celi župniji vest, da je premeščen
dobri kaplan, ki je bil zmerom tako
prijazen z otroci . In zato so se hoteli po -
sloviti od njega vsi, ki niso morali ostati
doma . Odkritosrčno sočutje ga je ganilo .
Po maši je obiskal na pokopališču še
grobe vseh tistih, ki so umrli v njegovem
naročju, ob njegovih tolažbah. Pri grobu
Mihe pa se je ustavil . Bilo mu je, kakor
da govori iz groba ljubeznivo :
„Ne obupaj zaradi selitve! Saj ima š
ljubezen v srcu in z ljubeznijo se pride p o
vsem svetu. Iz ljubezni do Cenke sem tud i
jaz odpustil mlinarju, ki me je umoril. Glej ,
toliko se tebi vendar ne zgodi, kakor se je
zgodilo meni. Ako ti bode kaj prav težko ,
pa misli name . Saj tudi ni malenkost, ako
mora človek umreti tako mlad kakor jaz .
Zato nikar ne bodi malodušen, saj bi te
moralo sicer biti sram pred ubogim hlapcem
.” To slovo od Mihovega groba je bilo
za Hercoga koristno tolažilo, kajti sicer b i
bil moral plakati kakor otrok, ko so mu
kmetje, drvarji, dninarji ginjeni stiskali roko
in se zahvaljevali za pridige, za pouk otrok ,
za obiske bolnikov.
157