Pod spovedni m pečatom

slovljeno vodo brez varčnosti grobove, pa
je zadel večkrat ob grobeh stoječe žalujoče ,
tako da so se zasvetile posvečene kaplje
na marsikateri obleki . Mlinarjev duhovni k
je marljivo kadil z limasto kadilnico na
desno in na levo. Obema duhovnikoma je
sledila množica glasno molečih žen in
moških
Ali je gospod župnik že vedel, da je
to njegovo zadnje duhovniško opravilo ?
Ali so ga žalne pesmi tako prevzele, da b i
bil rajši plakal, nego šel med vrstam i
mrličev, ki jih je vse poznal, ljubil, tolaži l
in končno pokopal s svojim blagoslovom ?
Zakaj je zrl tako tužno črez brezlistn o
drevje na hribe, ki so bili pokriti z novi m
mrtvaškim prtom ?
All ga je zeblo, ker je sijalo solnce
brez gorkote skozi redko meglo ?
Ali ga je prijela svečana, iz tisoč ginjenih
src prihajajoča molitev : „Reši jih, o
Gospod? ”
Sam ni vedel ; a bil je globoko ginje n
in v tej mehkosti je pridigal za verne duše .
Bila je vsa druga propoved, nego se je j e
bil naučil . Ravno se je sklonilo solnce kot
krvavordeča plošča za horicontom ; pridig a
je bila končana in ljudje so si brisali solze
iz oči . Tudi njih se je polotila temn a
slutnja, kakor da so zadnjikrat poslušal i
svojega ljubega župnika .
316