Pod spovedni m pečatom

izbi pod župnikovo spalnico ravno tak o
sladko, kakor župnik v svoji .
Kuharica je spala tako trdno, da ni nit i
slišala, ko je začel po priliki ob dveh po -
noči hišni zvonec neprenehoma zvoniti .
Glasni klici so doneli kvišku skozi okna :
„Hitro naj pride duhovnik ! Obhajati je treba .
Zadnja pomoč . Ze umira. Odprite vendar! ”
Celo gospod župnik je slišal klice . Toda
potegnil je pernico čez težko glavo, misleč :
„To mi nič ni mar. To je kaplanova stvar . ”
In mirno je zopet zaspal .
Vse upitje, zvonenje in trkanje je bilo
zaman. Tedaj je prišlo gostilničarki neka j
boljšega na misel. Pohitela je po pokopališču
na drugo stran župnišča, kjer je bil o
kaplanovo okno odprto, pa je zaklicala :
„Duhovni gospod! Duhovni gospod! ”
Z obema nogama je poskočil iz po -
stelje, ko je zaslišal prestrašeni klic. Pohite l
je k oknu . V temi ni mogel ničesar razločiti.
Vprašal je : „Kaj pa je? Kdo pa je
doli? ”
„Jaz sem . Pridite hitro. Pri nas so se
stepli, pa so enega zaklali. Pridite takoj ! ”
, .Pridem, pridem," je odgovoril. Dasi -
ravno ni razločil glasu, je vendar takoj vedel ,
kje se je zgodila nesreča. Zenitovanje brez
tepeža ne bi bilo popolno. Hitro je obu l
škornje, oblekel je samo talar, pa je pohite l
po stopnjicah dol. V hišnih vratih ni bilo
ključa. Kje naj ga išče sedaj? Skočil je do
80