Pod spovedni m pečatom

Mehanično je sledil suhemu možu z rumenim
obrazom . Slišal ni, kaj je dejal. Tud i
ključa ni slišal, s katerim se je zaprla celica
; v nezavesti se je zgrudil .
Menda je dolgo ležal tako. Ko se je
končno prebudil, je čutil bodečo bolečino v
glavi . Bilo je temno kakor v grobu. Zeblo
ga je in udje so ga boleli. Obrnil se je, pa
se čudil, da je postelja nocoj tako trd a
in pokrivalo tako raskavo . Doma torej
ne more biti . Nemogoče . Ta zatohli zrak
ne prihaja s planin . Mislil je in misli l
— polagoma se mu je vračal v spomin
zadnji dan .
Premišljanje ga je močno bolelo, a
vendar ni bilo drugače. „Krvosramnik ste, ”
je dejal škof ; in kako strašno ga je gledal !
Zakaj se vendar ni branil? — Da — res
spovedni pečat ! In glava je zopet udarila ob
trdo ležišče . — Ali kje je sedaj? Celo uro
mu je mučilo to vprašanje možgane. Tedaj
je zaslišal zvonček, tako tenak, kakor dom a
mrtvaški zvon . Kako dobro bi bilo sedaj ,
ako bi ležal tukaj kakor mrlič .
Kmalu je zaslišal pri vratih klopotanj e
težkih sandal. Se nekoliko jih je prišlo, pote m
je bilo vse mirno . Ali ne daleč se je zglasilo
enakomerno petje . Sedaj je izpoznal —
polnočnó molitev menihov. Hvala Bogu, v
sveti hiši je, v božji bližini . Tudi on je zače l
moliti . Saj Bog ne zapusti nikogar, kdor m u
zaupa . Tudi njemu pomaga proti §kofovemu
339