Pod spovedni m pečatom

Bila je že črna tema, ko so zapeli
večerni zvonovi svojo otožno pesem . Na
mračnih poljanah. ni bilo snega. Samo kolo -
teči po grapavi cesti so bili napolnjeni z
ledom, ki je škripaje pokal pod enakomernimi
koraki štirih mož.
V molčeči temi so korakali iz mlin a
proti pokopališču. Na ramah so nesli enostavno
krsto samomorilke . Ni ga bilo človeka
, ki bi bil spremljal krsto, mrmraj e
molitve. Tisti, ki imajo vedno rožni vene c
v rokah, bi se bi bali greha, ako bi molil i
za samomorilko . Sele po večernem zvonenj u
se jo je smelo pokopati, kajti tedaj nastop i
hudičeva moč in traja do prvega zvonenj a
v jutranji zarji. Samo vsled mlinarjev e
obljube, da dobe dobro napojnino, so se
štirje hlapci toliko ohrabrili, da sb odnesl i
krsto na pokopališče . Ali glasno so jim
bila srca iz strahu, da bi se lahko nenadom a
prikazal hudič in jim iztrgal mrtvo truplo .
Na pokopališču so pošepetali samo
najnujnejše besede, preden so spustili krsto
na vrveh v grob . Ako bi ne bilo grobarj a
poleg, bi bili krsto še narobe postavili .
Druge mrliče se polaga tako v jamo, da s o
obrnjeni proti cerkvi, samomorilci pa morajo
ležati v drugi smeri v svojih grobovih . Se
po smrti niso vredni, da bi obračali svo j
obraz k posvečeni cerkvi . .
Samo grobar je bil še na pokopališču
in tudi on je hitel, da napolni jamo s prstjo .
384