Pod spovedni m pečatom

Vse je bilo že proč . Mračno župnišč e
je stalo kakor prazna laterna sredi prijazni h
hiš. Samo za eno stvar še ni bilo kupca .
Na oknu je ležal kamen, ki ga je bil pre d
meseci vrgel potepuh v okno in župnik j e
gledal sedaj nanj kakor z zaljubljenim i
očmi. Njega je lahko smatral za temeljn i
kamen svojega izvenrednega napredka i n
zato ga je spravil v veliko torbo z oguljenim
vezanjem . Ako ne bi bilo nič veljalo,
bi ga bil dal okovati z zlatom, pa bi g a
bil žrtvoval iz hvaležnosti celjski materi božji .
V nedeljo je bil zadnjikrat na prižnic i
v Gospojni, da odčita še enkrat levite nehvaležnemu
narodu. Najbrže so mislil i
ošteti ljudje, ko so glasneje kakor po na -
vadi rekli „Bog poplačaj”, ne da bi bil i
poznali Liguorijevo moralo : „Bog poplačaj ,
da je to tvoje zadnje zmerjanje . ”
Gosta jutranja megla je ležala drug i
dan še nad dolino, da se v Gospojni n i
moglo videti od krčme do župnišča . Nit i
kazalnika ure na stolpu ni bilo mogoče vi -
deti. Ako ne bi bilo ravno zvonilo na po -
vzdigovanje za mašo, ki jo je čital kaplan ,
bi bilo misliti, da še ni izšlo soince .
V gostilni pa je bilo zbrano občinsk o
zastopstvo, krajni šolski svet, skratka vse ,
kar je v vasi ali župnišču kaj štelo, ali ho -
telo kaj šteti ; dasiravno je bil delavnik, s o
bili vsi v praznični obleki . Zupan je imel v
roki zmotan trd papir ki je bil zvezan s
201