Pod spovedni m pečatom

zajutrk . V slavo dneva je bila danes mesto
kozjega mleka smetanina juha, katero je starica
počasi in s tresočo roko zajemala . Oč e
je posegel gor v kot, kjer so visele starinsk e
steklene slike . Morda jih je obesil tja
tisti, ki je postavil kočo ; na srednji sliki je
bila letna številka 1486 . Izza teh slik je vze l
žlice ter jih je položil na mizo. Te limaste
žlice so bile edino, kar je bilo novega v
hiši . Mali Janezek je takoj pograbil svojo .
Izpoznal jo je po križu, ki je bil včrtan
vanjo. Držal jo je v ročici kakor vojak svoj o
puško na paradi. Oči je imel srepo uprte
proti kuhinji. Vedel je, da bode danes neka j
posebno dobrega : Zabeljeni rezanci, ki ji h
je kuhala mati samo nekolikokrat v dolgi h
letih. Plašno je pogledoval Janezek kaplana ,
ali ni morda tudi zelo gladen, pa mu pojě
vse rezance .
In res je jedel s takim tekom, kako r
bi bil pravi drvar ; mnogo slastneja se mu
je zdela priprosta hrana teh navadnih ljudi ,
kakor doli v župnišču, kjer je moral sedet i
poleg mračnega župnika, ki je neprenehoma
čital časopis . Kaplan je prijazno govoril z
otroci ; bili so mu tuji, kajti iz gorske samote
niso mogli nikoli priti v šolo. Začudi l
se je, ko je dobil same dobre odgovore .
Znali so že čitati in pisati ter so poznal i
katekizem in evangelij . S svetlimi očmi je
poslušala mati pohvalo svojih otrok ; saj je
bila sama učitelj in katehet v hiši. Samo na
140