Pod spovedni m pečatom

evetica. Tudi ti si človek. Tisoč drugih ne
bi bilo postavilo tako pogumno svojega
življenja na kocko kakor ti . Zato pristop i
pa privij zapuščeno na svoje srce! . . "
Še dolgo bi bil vrabec tako čivkal, b i
bil gozd tako šepetal in bi bilo listje šele -
stelo — ali pa je bila le kri, ki je tolkl a
po njegovih žilah kakor s kladivom, da je
kar bolelo? — Oglasil se je drug glas .
Močan glas, in prihajal je gotovo iz njega
samega . Bil je glas duhovniške dolžnosti :
Poglej tja dol k mlinu . Ali vidiš tarn dolgo
vrsto mlinskih kamnov? Glej, kar jih je ,
premalo jih je, da bi se ti jih obesilo za
vrat, pa bi se te pogreznilo v morje, kjer j e
najglobočje, ako se le s prstom dotakne š
tega telesa . Ali slišiš, kako šumi voda tarn
doli? Mar si jo zato potegnil iz vode, da
jo pahneš še v globočje brezno? Ali b i
tako poplačal zaupanje, ki ga je izkazal a
tebi, duhovniku? "
Izpovedanka — duhovnik, to dvoje be -
sed je vplivalo na kaplana ; zavedel se je
zopet samega sebe. Bolest in sočutje se je
izražalo na njegovem licu . To lepo telo j e
že pripravil greh ob svetost . In greh je bil ,
ki je ležal pred njim, ogrnjen z lepimi oblikami.
Skoraj ga je pograbilo sovraštvo, k o
se je spomnil na zapeljivca, ki je sedel v
istem času doli v vasi pri svatovski pojedini,
mož druge žene . Ali naenkrat se je
57