Pod spovedni m pečatom

kakor pravi raj, gorovje se je približevalo
progi, jezero se je razsvetilo v poslednji h
žarkih zahajajočega solnca, hribi so se temnozeleno
pobarvali, le pravljični Podhrib i n
večni sneg na Visokem Gelu se je ličil v
hladni purpurni bleščobi, ko je vlak zapelja l
v postajo Solnograd .
Hercog ni bil tujec tukaj . Še v dijaških
letih je bil v počitnicah romal v to krasno
lepoto . Vsako leto je komaj čakal na počit -
nice, da bi si v Solnogradu ugasil žejo p o
vzvišeni krasoti.
A šele danes, ko je stopil po tak o
dolgem jetništvu v mračni samostanski celici
najlepše mesto Evrope, je prav živ o
občutil vrednost svobode . Bilo mu je, kakor
človeku, ki je prestavljen iz mrtve puščav e
v živ paradiž .
Samo nekaj je kazalo, da tudi ta paradiž
ni v nebesih, ampak prav na zemlji. T o
je bil denar ; tudi v solnograškem raju se
ne more biti brez njega. Vendar se ni iz -
podtaknil ob tem kamnu. Vajen je bil po -
manjkanja, pa mu je bilo neizrecno lahk o
pri srcu, ko je pozno v noč sedel na bregu
tiho šumeče reke . Z Meniškega hriba so se
razlegali veseli glasovi vojaške godbe vse -
okrog so se svetili beli žarki neštetih električnih
žarnic .
Dočim se je širilo srce, se je mora l
pač želodec skromno zoževati, ali kakor so
hiteli bliščeči valovi Salice mimo njega, tak o
528