Pod spovedni m pečatom

Velika plesna dvorana v gostilni je
bila prenapolnjena . Na stotine mož se je
zbralo tam. A čudno! Vsaki tujec bi bi l
lahko razločil domače Gospojinčane in pa
ljudi iz drugih občin. Dočim je tem kar
bliskal slepi strankarski fanatizem iz oči ,
so bili pogledi gospo finskih kmetov popolnoma
mirni, kakor bi možje itak bolje
vedeli, kje kmeta črevelj žuli, nego gospo d
baron in uradni sluga .
In res je naredil že prvi govorni k
neumnost, ki je pripravila shod ob vsak i
uspeh. Duhovni gospod iz mesta je namre č
izrekel ljubim Gospojin6anorn najlepš e
pozdrave gospoda kanonika Šusterja, k i
jim da reči, naj ostanejo zvesti katolišk i
veri pa naj se varujejo volka. Qospojinskim
kmetom bi se bilo zdelo nedostojno,
prekiniti govornika z mejklicem ,
pač pa so se spogledovali, kakor da j e
hotel reči drug drugemu : „Ali si slišal ?
Šuster nas ja, tisti s stotiso č
forinti, ki jih je odnesel od nas. Naj le
pozdravlja . In veš, kdo naj bi bil tisti
volk? To je naš gospod župnik . Le govorite,
kar vas je volja, mi pa si mislimo ,
kar hočemo . ”
S tem pozdravom je bil neuspe h
shoda zapečaten. Niti en Gospojinčan se
ni vpisal v društvo ; tujci pa so bili itak
že udje.
124