Pod spovedni m pečatom

Miha je vedel, kdo mu je dal smrtn i
udarec. Bil je novi mlinar, Cenkin mož.
Čvrsta volja, da odpusti, tudi vlila seda j
njegovim ustnicam moč besede . In Miha
se je izpovedal za celo svoje življenje in z
vsako besedo je prišlo več sreče in miru v
njegovo srce .
„Ti, kaplan,” je dejal . ko mu je bil duhovnik
s težavo vlil požirek vina v usta ,
glej, saj se mi zgodi prav . Cisto dobro je ,
ako umrem ; tedaj bode vsaj Cenka dobr a
žena in ostane zvesta svojemu možu . In tak o
rad sem jo imel! — Kajne', da mi jo po -
zdraviš ; in povej ji, da jo prosim, naj ostane
dobra . — Tega ne sme izvedeti, da je bi l
njen mož tisti, ki ne, tega ne sme vedeti ,
sicer zapro mlinarja, ona pa nima moža in
njen otrok — nima očeta. — Tako rad sem
imel Cenko! Se v grobu ne bi imel miru ,
ako bi mlinar radi mene trdo ravnal ž njo .
Kajneda, nož vzameš seboj — tuka j
tukaj tiči — to boli! — Pa če mlinar n e
bi bil dober s Cenko, mu pokažeš nož —
pa ga pozdraviš od mene — saj razumeš .
Kajneda, to mi obljubiš . Potem že ve ,
kaj in kako da — da — da nož -a
ne daj ga nikomur . "
Kaplan mu je stisnil roko in pogledal
ga je . To je bil odgovor, da mu izpolni željo .
Se kapljo vina mu je vlil s trudom in
življenja luč je v Mihi še zadnjikrat zaplapolala
.
87