Pod spovedni m pečatom

smilil človeku . In potem je tožil Bogu ,
mu je naložil tako težko breme .
„Oh, zakaj si me naredil škofa! Zaka j
si mi izročil tako odgovorno dostojanstvo ?
0 zakaj nisi rajši odločil, da bi bil osta l
kaplan?”
tej obtoževalni molitvi je popolnoma
pozabil, kako je delal z vsemi štirimi . da se
je povzdignil ; pozabil je, da se je že v prvih
dvajsetih letih vedno pehal naprej in če b i
moral biti kaplan, ne pa škof, da bi ga uničila
goreča slavohlepnost in postal bi bil ne
le nesrečen duhovnik, temveč tudi sovražnik
cerkve.
Pol dneva je ostal moleč in stokajoč na
kolenih v kapelici . Kar je bil izvedel iz pisem
o župniku Hercogu — ne, v njegovih oče h
že ni več župnik — to presega največj o
ostudnost, ki jo je bil kdaj slišal o
duhovniku .
Najprej zapelje ta človek nedolžno dekle ,
ki povije dete, potem pa živi v konkubinatu
z zapeljanko. Vse to bi se končno
še pretrpelo, saj se zgodi dostikrat. Ali potem
vzame svojo hčer v župnišče in oskruni tam
lastno dete !
Naposled se je umiril . Še bled, a spovzdignjeno
glavo je odšel iz kapelice. Škof
je in dostojen naslednik svetega Pavla, k i
je doživel v Korintu enak slučaj. Storil bode ,
310