Pod spovedni m pečatom

jamejo. Kajne, da si moja mati. Sicer b i
bil vendar Gustel, moj Gustel, moj brat ; on
pa me je ljubil vse drugače kakor brat . "
Počasi in težko se je dvignil obraz s
kamenitega poda, obraz, smrtnobled, pokrit
s pajčolanom iz mokrih las . Z mrtvaškim i
očrni je zri zdaj na župnika, zdaj na sestro .
Kje so rože, ki so nekdaj cvetele na tem
veselem licu? Kakor ledena zona je pre -
letelo po župnikovem drhtečem telesu . „To
je tvoje delo,” je dejala sestra z jeznim i
očmi in je izginila .
Mrtva prikazen pa se je dvignila popolnoma
iz poda, polagoma se mu je pri -
bližala, položila je svojo mrzlo roko na
njegova usta in pečat na ustnicah se je izpremenil
v led . Mraz je silil vse globokej e
v staro telo, da je srce zaradi mraza koma j
še utripalo .
Samostanska ura pa bije in bije, al i
medtem ko bije dvakrat uro, leži vsele j
večnost nezakrivljenega prokletstva .
vse druge duhove je našla cerkev
formulo za zaklinjanje, ali te duhove, ki so
prihajali mučit njenega prokletega, zvesteg a
hlapca, je sama priklicala iz grobov .
Ta od Boga in ljudi zapuščeni duhovni k
je moral postati celo v jetništvu še kamen
zgage za cerkev. Zaradi njega bi se bila
malone raztrgala lepa vez med škofom in
med redovniškim domom .
428