Pod spovedni m pečatom

svetni roki, da ga sežge. Ali stara, dobra
doba je minila, cerkev božjo so oropal i
njene svobode ; svetovna moč, ta nehvaležn a
hči, ne sluša več svoje dobre matere .
Ako bi imela dobra mati še pravico ,
izročeno ji od Boga, ako bi se država š e
zavedala svojega pravega namena, tedaj b i
stala sedaj zunaj grmada in ljudstvo b i
lahko uživalo smrtne bolečine grešnika te r
se okrepčalo v sveti veri . Toda čas je popačen.
Posvetna roka se dviga celo prot i
svoji materi in škof more lepe, svete ceremonije,
ki jih predpisuje Pontificale romanom,
izvršiti samo napol .
Toda za župnika je že ta polovica ve č
kakor preveč . . .
Meniha sta ga vzela sedaj medsé i n
sta ga odpeljala skozi vrste duhovnikov .
Kakor da nosijo mrliča, so zapeli ,,Misere miserere
mei Deus secundum magnam misericordiam
tuam " ; sveče pa so obrnili z vrho m
navzdol .
Semtertje je spremil še kak žaloste n
pogled posameznega duhovnika odhajajočega
sobrata. Ali kmalu so se obrnile zopet vse
oči na škofa, ki je začel dolg, usiljiv govo r
o svojem krvavečem srcu, o duhovniškem
grehu, o skušnjavah liberalizma, kateremu
je postal duhovnik žrtev, o preganjan i
cerkvi, o volitvah, o časopisju in šoli, končn o
pa o velikem siromaštvu, ki mu brani, d a
444