Pod spovedni m pečatom

i sedaj dejal : „Ali poznam zapeljivca? Da ,
da, prav dobro ga poznam, vse bolje nego
Vi, ki sodite ljudi samo po videzu, a ne po
značaju. Zapeljivec nedolžne Anke je Vaš
ljubljenec, ki ste mi ga poslali, da naščuj e
občino proti župniku, ki ste ga poslali v
Gospojno, da bi napravil tam iz dobre ,
jasnogledne občine same dobre ude Vaš e
stranke brez lastne volje , da bi zatrl naravnega
duha z rimskim farizejstvom in onemogočil
hudobnega svobodomiselnega žup -
nika . Ta svetohlinski Rimijanec je tisti zapeljivec,
ki ga hoče poznati Vaša škofovska
milost za vsako ceno. Zato bi Vas prosi l
sedaj prav resno za dobrega kaplana . Ak o
mi zaupate mojega starega tovariša Oettingerja,
Vam jamčim, da bode za leto dn i
vreden župnije . ”
Ali usta, ki so hotela ravnokar govoriti ,
so se stisnila še močneje, zobje so se za -
grebli v ustnice, jasni izraz lica se je izpremenil
v bridko bolečino , glava se je sklonila
na prsi, roki sta obviseli brezmočni o b
telesu in prsti so mehanično delali, kako r
da hočejo raztrgati mreio, v kateri je vjet
njih gospodar. Mraz je izpreletaval tresoče
se telo župnika, ki se je komaj drial na
nogah, njegovo oko je pa gledalo kako r
obupano škofa , ki si vzlic svoji vsegavednosti
ni mogel razložiti tega prizora .
Velika, prevelika je bila izkušnjava, da
bi odprl škofu oči s tistimi besedami in tako
336