Pod spovedni m pečatom

župnikova železnica res kot sveto delo. Pe š
ne bi bila mogla iti zopet na pot kako r
takrat . Edina noga ji je služila komaj do
kolodvora, ker se v zadnji hladni noči n i
mogla ločiti od groba, nad katerim ne bode
mogla nikoli več moliti. Napol zmrznjen a
se je zjutraj vrnila s pokopališča v ubožnico .
Bila je prav čudna procesija, ki se je
pomikala od ubožnice polagoma proti kolo -
dvoru. Pač niso nosili križa spredaj, ali vse h
štirinajst Lenkinih spremljevalcev je nosilo
križ uboštva ali bolezni v srcu .
Po zraku niso vihrale ponosne zastave ,
ali Bog je gotovo z veseljem gledal iz nebes
na to kopico bede. Sveti novčiči, ki so jih
reveži nabrali med seboj, da so mogli plačati
vozni listek za Lenko, so veljali njem u
gotovo več nego milijoni, ki jih je nabra l
škof za kakšno cerkev srca Jezusovega .
Roke štirinajstih starih, potrtih siromako v
ne bi bile spravile odhajajoče tovarišice v
železniški voz ; ali dva čvrsta sprevodnika
sta jo lahko in prijetno dvignila . In bila sta
dva cerkvi sovražna socialna demokrata, ki
sta vzela od cerkve zavrženo nekdanjo župnikov,o
kuharico pod svoje okrilje .
Zalostna, kakor da se vrača od pogreba ,
je lezla mala družba zopetna hrib. „Vidite ,
župnik je vedno dejal, da se vidimo zopet
v nebesih . In našo Lenko najdemo gotov o
tam . Ako ona ne pride tja, 'tedaj tudi nobenega
duhovnika ne bode gor.” S tem i
418