Pod spovedni m pečatom

„Sreč'no pot, gospod župnik . Počastite
me Rogostoma! ”
Zupnik je sedel na voz in komaj je
imel še časa, da je smeknil klobuk za
pozdrav . Konja sta že urno zdirjala .
Ako bi nas tudi prevarili sivi lasje, so
nam vendar povedale zveste modre oči, da
je to kaplan Hercog, ki bi ga bili pred
več kakor dvajsetimi leti na njegovem
prvem žalostnem potovanju malone vrgl i
na cesto prav iz te gostilne. Včeraj, ko se
je pripeljal z lastnimi konji, je bil ka j
uljudno sprejet . Saj je bil to novi gospod
župnik iz Gospojne in gostilničarju je bilo
mnogo ležeče na tem, da si ohrani gosta ,
kadar pride v Raming. Kakšna razlika
med onim časom in med sedanjim! Gotovo
je razmišljal tudi župnik Hercog o
tern, kajti vesel smehljaj mu je prelete l
čez obraz . Takrat je romal tako žalosten in
truden po tej poti v širni svet! Sedaj se
pelje z lastnim vozom, lastni konji ga
vlečejo v njegovo prvo, pravo domovino .
In lepi so konji. Lahko si zaslužijo n a
polju oves, ki ga jim bode dajal !
Od konj so pohitele njegove misl i
daleč tja k njegovi sestri . Ona in nje n
mož sta mu podarila lepa kostanjevca in
kočijo. Vrhutega sta mu posodila še pet -
tisoč forintov, kajti prvih pettisoč, ki si jih
je izposodil v hranilnici, ne bi bilo izdaleč
zadostovalo za ureditev Župnišča ter za
207