Pod spovedni m pečatom

jega varovanca najprej k brivec. Malo d a
se ni mojster zasmejal na ves glas, ko je
videl čudno župnikovo frizuro . Ali globok a
žalost obeh je zatrla smeh. Imel je_ težk o
delo, preden se mit je posrecilo napravit i
sploh kaj pametnega iz te3glave .
„No tako ničvredno-delo opravi kvečjemu
tisti. ki striže ovce, pa jih ne zna: j e
dejal, Kettl pa mu je odgovoril, da razum e
svoje opravilo tisti prav dobro, ker je na -
vajen, da ostriže mnogo, mnogo neumnih
ovac . Ko je bila župrnkova glava vsaj toliko°ír
redu, da se ga ni moglo smatrati že na ,deset
korakov za ubegiega norca,,ga je odpelja l
njegov spremljevalec v gostilno .
Za osamljeno mizo sta sedla . Doslej n i
izpregovoril Hercog besedice . _V samevanju
dol.zega' jetništva, v katerem je občeval samo
z duhovi iz preteklosti, je skoraj pozabil govoriti.
Silni pretres duše v zadnji uri je pre -
trgal vez med-dušo in med zunanjim svetom .
Kakor izgubljen je sedel v topi bolesti n a
svojem stolu in prazni pogled se je upiral
naš beli prt.
Natakar je prinesel juhe za oba. Na
Kettlovo prigovarjanje je župnik začel jesti .
Ali ko je vzel žlico v roko, jo je takoj zope t
opustil s pritajenim bolestnim klicem, Seda j
šele• je opazil bivši menih,, kakšni so bil i
župnikovi prsti. Vi-del je, kako se je svetilo
surovo' rdeče meso, s katerega je bil a
451