Pod spovedni m pečatom

je bil vendar mož . Samo malo besed je izpregovoril
tresoč .
„Prečastiti, gre se za mojo dušo! ”
„Be be — kaj mi je mar tvoja duša .
Odgovoren sem za duše svojih sobratov ;
tem pa izkažem dobroto ako jih obvarujem
nevarnosti, da jih ne kazi tako slab duhovnik ,
kakršen si ti. ”
Cesar ni storil Hercog, je storil seda j
stari pater . Pokleknil je pfed mladim pre -
latom in v imenu svetega Benedikta je
prosil usmiljenja za svojega starega prijatelja.
Tudi drugi menih . ki je prej obžaloval,
da je izgubil prelat v državnem zbor u
duha svetega Benedikta, je združil svojo
prošnjo s sobratovo.
Ali očetovsko blago jima je ukazal prelat,
naj molčita .
„Naš starodavni samostan uživa preve č
časti, da bi ga smela omadeževati oseba ,
pred katero je pljunil sam škof. Za takeg a
človeka ne smemo zavreči niti koščka kruha
Vi pa, sramotnež cerkve,” je zarežal nad
župnikom, ,,ne onečaMajte več mojega Bogu
posvečenega doma s svojo navzočnostjo,
da vas ne zapodim, kakor Vas je zapodi l
škof.' Cudno, kakšna moč je še živela v
starem župnikovem telesu. Ponosno se je
zravnal in resno je dejal :
,,Prosil sem te za rešitev moje uboge
duše . Odrekel si mi jo. Bog bode neko č
470