Pod spovedni m pečatom

končno zmago uboge, preganjane cerkve .
Drugega dopoldne sta stala zopet ob a
inkvizitorja skupaj ter sta gledala zdaj skoz i
okno, zdaj na uro, na kateri sta se pomikal a
kazala počasi proti deseti uri . Zunaj je snežilo
in deževalo .
Polagoma je uhajal čas . Doli je le semtertja
kdo korakal po robatem kamnene m
tlaku. Zdaj bije ura počasi deset. Ana torej
ni prišla .
Z enajstim vlakom se je odpeljal go -
spod kanonik z dvema ()Tožnikoma, ki j e
bil sam šel po nju ter ju je bil poučil o
važnosti naloge, iz Raminga proti Gospojni .
Oba žandarja, ki nista imela pojma, da nim a
ta služba v resnici prav nič opraviti z matico,
temveč da se ju rabi proti župnik u
Hercogu, sta med vožnjo glede na neskončno
grdo vreme neprenehoma hvalila župnika ,
ki je pravzaprav poskrbel železnico . Gospod
kanonik je spremljal to hvalo s finim smehljanjem
in ni mogel dovolj povdarjati župnikovih
zaslug ; v srcu pa je obžaloval, da
gradi duhovnik železnice, dočim se sa m
pelje z brzovlakom v pekel in potegne še
toliko drugih seboj v pogubo. Tako ravna
pač samo svobodomiseln duhovnik. Zato
zida sedaj gospod upravitelj Gros kaj marljivo
železnico v nebesa .
Sprejem gospoda kanonika in njegovi h
dveh spremljevalcev je bil v Gospojni zel o
354