Pod spovedni m pečatom

Ljuba sestra
Poznavajoč Tvoje dobro . plemenito src e
se obračam do Tebe z veliko prošnjo, kater e
mi gotovo ne odbiješ:
Seveda ne prosim zase, temveč z a
ubogo, zapuščeno dekle, ki Ti prinese t e
vrstice od tvojega brata . Gotovo ne bode š
mislila nič nepravega o meni, kajti kako r
poznam Tebe jaz, tako poznaš tudi Ti mene .
— Duhovnik sem in to ti bode zadostovalo.
— Danes sem prvikrat videl to dekle ,
pa sem bil tako srečen, da sem ji rešil živ -
ljenje in T i
Tako daleč je dospel s pisanjem . Na -
enkrat pa so se mu razširile oči, kakor d a
gleda nekaj strašnega . In videl je : Greh ,
največji greh za duhovnika . Hitro je zope t
izbrisal zadnjo vrstico . Kaj bi bil kmal u
storil nevedorna! Ta vrstica bi bila prelom
spovednega pečata . Saj je odvezal Lenk o
poskušenega samomora in zato ni smel o
njem ne izreči, ne napisati besedice . Raz -
trgal je začeto pismo, kosce je vrgel v peč,
potem jih je zažgal, pa čakal da je izgorelo
vse .
Tedaj je začel drugo pismo in mesto
prepovedanih besed je zapisal :
,,Ni treba, da bi ti mnogo pisal o ne -
srečnem detetu . Sprejmi jo zaupljivo, pa
pridobiš gotovo tudi njeno zaupanje in
pove ti vso svojo nesrečo . Ker si bila sam a
52