Pod spovedni m pečatom

dol po malega črva, ki je hotel zlezti v
grob .
Nobenega oblačka ni bilo na nebu .
Naenkrat pa je vendar začela razsajati nevihta,
da so celo vrabci preplašeni odletel i
z župnijskega okna, kjer so radovedni in
lačni gledali v jedilnico .
Notri sta ravnokar sedla župnik in kapla n
k mizi. Že med molitvijo je švigalo okol i
trdih župnikovih ust kakor bliskavica .
Komaj je pojedel kaplan prvo žlic o
juhe, pa je že švignila župnikova beseda :
„No, s kakšnimi komedijami pa začenjate?
Saj ste imeli fulminanten nagrobn i
govor! Kaj ste mar protestantovski pastor !
Cela župnija je pokoncu. Tako mi pokvarit e
ljudstvo, da kmalu ne bode več vedelo, al i
je še katoliško, ali pa že lutrovsko . Veste,
mnogo vaše dušobri2je ni vredno ; da ste
pa tako krivoveren, tega vendar ne bi bil
pričakoval . No, Bog se naj vas usmili, ako
izve prečastiti konzistorij za to . ”
prečastni — ." Toda dalje ni prišel
kaplan .
„Kaj, še ugovarjati mi hočete? Ali ne
izprevidite, kakšno neumnost ste naredil i
kot katoliški duhovnik? Takega greha na
posvečenem pokopališču ne morete oprostiti
.”
',Gospod župnik, jaz sem —." Zope t
ni mogel kaplan nič več reči .
„Da, jaz, jaz ! Ali ste vi župnik, ali jaz ? ”
114