Pod spovedni m pečatom

Ker so vsi plakali, je smela sedaj tud i
Cenka odpreti vire svojim solzam, ne da b i
vzbudila sum . Samo mlinar je stal tam
neginjen ; kakor da je bil njegov duh odsoten,
je gledal na tla . Ali naenkrat, kakor
da ga je nekaj sunilo, je dvignil glavo, k o
je kaplan končal :
„In sedaj vam moram sporočiti še poročilo,
katero mi je naročil ranjki v zadnjem
trenotku, preden je umrl. Seveda ne vem ,
ali je tukaj tisti, komur naj izročim zadnj e
naročilo, zadnji pozdrav. Ali ker je zbrana
skoraj cela fara, je med vami morda tisti ,
ki mu je s svojim ostrim nožem prereza l
nit življenja . Ako si ti, ubogi grešnik, s
krvavimi rokami res med nami, tedaj č.u j
zadnjo vest mrtveca iz groba : Od srca t i
odpušča kot pravi kristjan ; odpušča ti, kakor
je Kristus odpustil svojim morilcem .
Njegova zadnja beseda je bila : Oče v nebesih,
odpusti mu! In sedaj gotovo že
moli zate gori v nebesih. Stori pa sedaj
tudi ti, kar je treba, da ti bog odpusti .
O kristjani! Bratje! Zakonci! Sosedje!
Ne sovraštva! Cuvajte se sovraštva ,
da umrete v miru! ”
Pridige ob odprtem grobu ni dožive l
še nihče v Oospojni. Molče je odšlo ljudstvo
v cerkev k maši, ki jo je čital kaplan
pro fideli defuncto Michaele v črni mašnišk i
opravi. Cerkovnik je bil že pripravil rdečo ,
a kaplan je zahteval črno.