Pod spovedni m pečatom

Očita se cerkvi, da je nekdaj žive sežigala
svoje duševne mrliče , po krivici.
Za Hercoga bi bilo dobro delo, ako b i
ga bili usmiljeno sežgali, ko so ga vrgl i
iz svojega svetega kroga .
Nagla smrt v ognju bi bila majhna bolečina
v primeri z bedo in z gladom telesa ,
ter z dolgim, britkim duševnim trpljenjem .
Ali prostovoljno ni hotel umreti in ni
smel, saj je še vedno katoliški duhovnik .
Solnce je že zašlo, ptiči so utihnili i n
samo bližnja reka je glasno šumela . Hribi
so zamenjali prozorni rdečkasti odsev z
modro nočno haljo, menihi so že končal i
večerno molitev ter so sedeli v vinski pivnici
ob svetilki, igraje tarok. Končno je po -
ložila noč svojo črno roko tudi na najvišj e
gore. Tupatam se je kazala še četverooglat a
svetla krpa povsem nepravilno na temne m
zagrinjalu ; odsevala so razsvetljena okn a
hiš. Vodoskok v prelatovem vrtu je šumlja l
komaj slišno, sicer je bilo vse tiho, kako r
da bi bil ves svet začaran samostan. Zuna j
na klopi je še vedno sedel župnik Herco g
z rožnim vencem med okrvavljenimi prsti i n
s svojim Bogom v srcu. Lezel je váse bol j
in bolj in truden spanec mu je sklenil oči .
Ko je pa z vseh samostanskih stolpo v
odbilo polnoč, se je dvignila tenka megl a
iz reke in se je z mrzlimi prsti doteknil a
drgetajočih udov spečega moža . Zbudil s e
je ; mraz mu je segel tja do praznega že -
511