Pod spovedni m pečatom

s svojim očetom se je bil pa že davno
zmenil za ves lepi načrt.
Topot je posegel mlinar tako globok o
v svoj žep, kakor sicer le v žitne vreče
kmetov . Pet desetakov je dal marljivemu
občinskemu slugu, poleg pa spis, ki ga je
moral prepisati, potem pa nabrati nanj podpise
po celi občini .
Bila je prošnja škofu, s katero je cel a
občina prosila na kolenih, naj se namest i
prečastitega gospoda provizorja Grosa za
župnika. Hvalilo se je seveda na vso moč
njega, še bolj pa škofa, ki imenuje gotov o
le najzvestejšega in najboljšega slugo cerkve
za župnika. Spretno je bila vpletena tud i
tožba nad provizorjem, tožba namreč, da ga
vse prošnje cele občine niso mogle omehčati,
temveč je izjavil, da bi sprejel župnij o
le tedaj, ako bi mu ukazal božji namestnik.
Poskrbljeno je bilo tudi za nekolik o
primernih napak, da se ne bi mogel po -
roditi sum, da je provizor sam sestavil
pismo .
Občinski sluga je pošteno zaslužil svoji h
petdeset forintov, ne le zato, ker je teka l
neznansko pridno po celi občini od hiše do
hiše in v kratkih dneh nabral sto in sto
podpisov . Tu je dejal, da se gre za davčn i
popust, tam zopet, da je prošnja za ljubeg a
starega župnika . Cital ni spisa nihče, pod -
pisal ga je vsakdo . Po preteku nekaterih u r
je bilo dovolj, zahtevati .podpis, ko je
422