Pod spovedni m pečatom

Hvala Bogu, nihče ju ni srečal ; seda j
je bila rešena tudi čast .
Drage volje mu je sledila v skrovike .
Tukaj ji je rekel, naj sede, kajti hoja jo je
bila zelo utrudila .
Vprašal jo je, kako ji je ime .
,Lenka," je odgovorila .
„Tako, ljuba Lenka ; ostani tukaj, dokler
se ti ne posuši obleka ; jaz grem, pa ti prinesem
jedila, potem greš lahko počas i
domov . ”
„Domov — da, domov — na celem
svetu nimam domovja . V vodi sem doma ,
v vodi . Kako pa sem prišla zopet iz vode? ”
„Glej, videl sem, ko si padla notri, pa
sem te hitro zopet potegnil iz potok . ”
„Zakaj si mi storil to? Tako ubogo ,
zapuščeno dekle, kakor jaz, nima česa iskat i
na tem hudobnem svetu . Jaz ne morem
živeti in nočem živeti . ”
„Ali glej, Lenka, tako ne smeš govoriti .
Cloveku, ki mu je bog podaril življenje, j e
dal tudi ta lepi svet in to je njegovo domovje
. Le oglej si ta krasni svet, poglej na
jasno nebo, na visoke lepe gore, poglej
cvetice, ki cveto tu okrog, vse to je naše ,
tvoje kakor moje . ”
„Meni ne ugaja nobena reč na svetu
več,” je odgovorila Lenka in nevtolažen se
ji je izgubil pogled črez planjavo . ,,Saj sem
34