Pod spovedni m pečatom

Dunajem manjšo plačo, je vendar tuka j
lahko občudovala krasne gore namesto visokih
hiš , ki so vse branile solncu, sijat i
na zemljo. Tukaj se smeje solnce ves dan .
Ona hodi lahko R revežem, pa jih obdaruj e
v župnikovem imenu . In iz lastne izkušnj e
je vedela, kako je, ako je človek siromašen .
Tiha zadovoljnost ji je napolnjevala srce ,
tako da so ji prišle solze hvaležnosti d o
Boga in do njenega dobrotnika v oč i
Ravno taka je bila njena duša, kakor to je -
sensko popoldne .
Vstala je, pa je vzela košaro, ki jo je
hotela odnesti v ubožnico. Nedaleč sta
vlekla močna kostanjevca plug po prahi ;
hlapec izza pluga je ravnokar zapel novo
pesem, naenkrat kaj je to? Z mlinske
strehe se je zasukal gost, črn dim . Kako r
pšica se je dvigal ravno v zrak in prihaja l
je vse č'rnejši . In že je zaplapolal plamen .
Naenkrat se je zasvetil velik ogenj .
„Mlin gori, mlin gori!” je zaklicala
hlapcem, ki so orali . Pa je stekla , ne da
bi mislila na košaro, navprek čez polj e
proti cerkvi. Šolni so ji odleteli v razoran o
polje , ne da bi bila kaj opazila. Dalje in
dalje je tekla čez pokopališče . Malo da ni
padla v novo odprto jamo, poleg groba pa
se ji je režala Mihova lobanja z velikimi
očnimi luknjami v lice, kakor da vprašuje :
.Kam pa hitiš tako? Saj prideš še pravo -
245