Pod spovedni m pečatom

so prihajali in odhajali, ta s ponosno po -
vzdignjeno glavo, v hoji in gesti posnemajo č
škofa, oni neskončno ponižen, kakor da se
ne upa vdihavati zraka, po katerem se ziblj e
naslednik svetih apostolov, namestnik božji .
Tudi nekdanji Hercogov župnik, kanoni k
Šuster, je prišel s kupom spisov .
Visoka starost ga je že skljuěila ; hrbet
mu je segal tako visoko, kakor p16"ast a
glava. Neprestano delo pri pisalni mizi za
blagor cerkve mu je skrivilo telo na en o
stran, tako da se je zibal težki zlati , na
dolgi zlati verižici pripeti križ, ki ga je
nosil okoli vratu, prosto po zraku . Tako j
je moral izpoznati svojega nekdanjega kaplana,
kajti zelo mračen pogled mu je švigni l
izpod košatih obrvi in njegove glasne misl i
je izdalo mrmranje o „tatu in o kazni božji” .
Župnik se je hotel približati svojem u
predhodniku, ta pa je že izginil za vrati do
škofa .
Na raznih stolpih je že odzvonila dvanajsta
ura in še vedno je čakal župnik
Hercog. Ako bi ga bila čakala dolžnos t
govora, bi ga bil gotovo že pozabil .
Končno, ko je prišla starejša ženska z
ruto, sezajočo ji nad oči, s hudobno veseli m
pogledom iz škofovih soban, je bil poklican
tudi župnik Hercog na avdienco .
Na preprogi, ki je bila potegnjena skoz i
sedem sob, ni bilo čuti njegovih korakov ,
kar a je navdajalo skoraj z neprijetnim i
33o