Pod spovedni m pečatom

Pri mizi inteligence je bilo tako tiho ,
da se je razumelo vsako besedico dvojice ,
ki je sedaj skupaj zapustila posebno sobo .
Pred mizo okrajnega sodnika pa se je
Hercog ustavil . Z jasnimi očmi je pogleda l
celo družbo in s fino ironijo, ki so jo očutili
vsi, akoravno je razumevanje pivcev ž e
močno pešalo, je dejal :
„Gospodje mi odpuste, da sem po pamoti
prišel sem . Prihajam namreč s kmetov ,
iz hribov, pa so mi mestne razmere neznan e
in ne vem, kje je iskati omike in pristojnosti.
Prvikrat sem se zmotil glede adrese .
Cudim se le, da najdem oboje pri hlapcu ,
mesto pri vas . Odpustite torej tujcu, ki n i
vedel tega . Pa * klanjam se.” In s poklonom,
ki je bil preglobok, da bi pomenjal
samo uljudnost, je zapustil posebno
sobo. Že je sodnik pograbil čašo, da b i
polil kaplana, a roka mu je bila pretežk a
in tako je dobil financar pivo na glavo in
na uniformo .
„Far prokleti! Le počakaj, jutri te darn
zapreti!”
,Nega ne odpustimo! "
„Kaj je dejal? ”
„Da nimamo omike . ”
„In pristojnosti nimamo . ”
„Jutri ga zatožim zaradi žaljenja časti . ”
„Jaz tudi . ”
„Pa tudi jaz.”
167