Pod spovedni m pečatom

deŽeli ; ker sem mu bil prišel na sled .
Toda to je druga reč . "
„In zato so te vtaknili takoj na nekoliko
dni tja? ”
„Mačka! Na dva meseca! In od tedaj
sem izgubljen, pa naj . . . ”
„Gospod Öttiiiger! « zakliče sedaj sluga
in pokaže na vrata škofove sobane, skozi
katera je stari grešnik takoj izginil .
Župnik Hercog bi bil sedaj rad vpraša l
slugo, ali bode moral še dolgo čakati ; toda
ta ga je pogledal tako grdo, da je rajši vze l
brevir iz žepa ter molil hore.
Kmalu se je povrnil kaplan ; obup in
humor sta se še mešala na njegovem obrazu .
Zmagal pa je navidezno poslednji, ko je
prišel do župnika .
„To je bilo kratko in dobro,” ga je
nagovoril ta .
„Kratko seveda, ker sem takoj prizna l
kakor zločinec. Ali dobro . . . no . . . kakor
se vzame. Stiri tedne v kaznilnici, to n i
ravno dobro . ”
„Kakšno neumnost si pa zopet storil ?
Hudobnosti ti pač ne pripisujem . ”
„In vendar je bila hudobija, velika hudobija
. Slab dovtip je bil, ki sem ga bi l
povedal med duhovniki . Prišel mi je ravno
na misel, pa sem ga sprožil brez preudarka . ”
„Ali lahko izvem, kaj je bilo? ”
326