Pod spovedni m pečatom

zadovoljen je vzel Hercog dolgo pipo, k i
je imela svoje stalno mesto poleg postelje ,
tako da jo je tudi v temi lahko našel . I n
ko je nabasal vanjo komisnega tobaka, k i
ga dobi vselej od postajevodje orožnikov ,
se nasloni na okno, tako da visi kadeča se
pipa ven . Kakor se izgubljajo oblaki dim a
v temi, hité njegove misli daleč proč iz
gorovja, v ljubljeno hišo staršev, v lepo
izbico, kjer je vzrastel in kjer moli mat i
zanj .
Kakšno veselje je imela dobra mati. ko
jo je prvikrat blagoslovil novo posvečen i
duhovnik, njen sin . In vsaki dan se ponavlja
v materinem srcu sreča, da ima sin a
duhovnika . Da bi le še kmalu dosegel župnijo,
da bi imel lahko mater vedno pr i
sebi ! Kako je blažen, da sme biti duhovnik !
Nikomur ne more opisati te sreče ; a tam
gori je eden, ki jo pozna .
Pipa mu je ugasnila v teh sanjarijah .
Postavi jo na navadni prostor in upré pogled
v svetla cerkvena okna .
Kakšni dnevi so bili pač, ko je po večerji
lahko posvetil nekoliko ur popolnom a
sam pobožnosti v sveti tišini cerkve pre d
podobo v oltarju !
Ali opaziti je moral, da take reči niso
bile všeč župniku . Ni mu sicer ničesar na -
ravnost prepovedal, ali kaplan je moral slišati
dosti zbadljivih besed od svojega predpostavljenega,
še več pa od kuharice . En-
13