Pod spovedni m pečatom

ne prihaja, z belo moko posut, iz mlina .
Skoraj da moti ta tišina človeka, ki je na -
vajen na večno klopotanje v dolini ; samo
srna pride na pašo na malo liso in gleda
z začudenimi velikimi otroškimi očmi črn o
kaplanovo postavo .
Vkljub povračilu in letni krasoti začut i
naenkrat bolečino sočutja ter vzame brevir ,
da se spomni v molitvi tudi na neznano
tujko, ki jo je danes opazil na pokopališču .
V molitvi hodi na robu brezna scmtertja ,
le včasi pogleda hitro predse na pot ali v
dolino .
Dolgo ne koraka tako gorindol. Na -
enkrat opazi nekoga na trati pred mlinom .
Začuden izpozna tujko s pokopališča . Kd o
bi to neki bil? Kaj jo vodi ravno sem, kje r
ni ceste? Sedaj opqzi celo njegovo postavo .
Komaj osemnajst let more biti stara mladenka
.
Kaplan pretrga molitev, ki jo je moli l
ravno za to tujko in ogleduje deklico . Dolgo
gleda neznanka na mlin, potem se obrne k
potoku ; zamišljena hodi na bregu gorindol.
Tam, kjer je voda vsled jezi najglobokejša,
se ustavi pa bulji dolgo kakor izgubljena
v bistro valovje. Naenkrat zakriči
s pretresujočim glasom, tako močno, da jo
kaplan preko pečine lahko natančno sliši :
„Jožef! Jožef!” Se vidi smrtni skok, še
vidi, kako se voda zapeni ter pogoltne tuj o
deklico . V istem trenotku vrže knjigo na
26