Pod spovedni m pečatom

„Glej,” je dejala, ,,Lenka je postala Že
dvakrat nesre6na po tem mlinarju . Pazi, da
ne naredi tudi Ančike nesretne ; res me je
strah zanjo njenega lastnega očeta . Tako
se bojim, da bi jo najrajša vzela zopet s seboj, "
Toda iupnik je tola2il sastro, zagotav-
1jajoč ji, da stori vse za Ankino srečo .
Tako se je poslovila dozdevna mati od
svoje hčerke, namenjena, da se drugo Ieto
zopet v veselju povrne.
Leto — kratka beseda ! Kako hitro mine .
In vendar ima 365 dni in edin dan, edi n
trenotek zadostuje, da uniti za večno vsako
upanje na svidenje .
Gledali so ljudje v Gospojni, ko je prihodnjo
nedeljo zasedlo tako mlado, lep o
dekle prostor stare kuharice v cerkvi .
Mlinarju je padel veliki molitvenik i z
rok, ko je slučajno pogledal na klop poleg
zakristije .
Kaj se je res že tako postaral, ali se
mu je ves čas samo sanjalo ? Kaj ne sed i
tam njegova Lenka ? Seveda mora biti Lenka .
Tiste zveste oči, svetloplave lase, celo nano
postavo je poznal tako dobro .
Toda, ko je s tresočimi prsti zopet vzdig -
nil molitvenik, je vedel, da je postal od tistega
časa že okoren ki se mu ka2ejo
že prvi sivi lasje nad čelom . Leta so pre -
tekla, odkar je objemal tisto nežno telo .
Cez molitvenik neprenehoma škilil na pobo2no
dekle. To mora biti Lenkino dete ,
256