letno poročilo za leto 2012 - Varuh človekovih pravic

2.4 PRAVOSODJEPričakujemo, da bo naše posredovanje (ob upoštevanju opozorila Ministrstva za pravosodjein javno upravo Vrhovnemu sodišču RS o neenotni praksi sodišč pri pozivanju oseb zizrečenim varnostnim ukrepom na zdravljenje) prispevalo k pravilni uporabi ustreznihzakonskih določb na tem področju.Odločanje v upravnem sporu na prvi stopnji v zadevah mednarodne zaščiteZakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ) v 75. členu določa, da mora upravnosodišče o tožbi zoper odločbo v rednem postopku odločiti v 30 dneh, zoper odločbo vpospešenem postopku pa v sedmih dneh od prejema tožbe. Po nam dostopnih podatkih vdoločenih primerih omenjeni rok ni (bil) spoštovan, zato smo Upravno sodišče RS zaprosiliza pojasnilo razlogov za zamudo pri odločanju.Sodišče je pojasnilo, da je v zadevah mednarodne zaščite praviloma odločeno v (instrukcijskih)zakonskih rokih iz 75. člena ZMZ. Le v izjemnih primerih, ki so individualno pogojeni, tako szapletenostjo zadeve z vidika številnih pravnih in dejanskih vprašanj ter dokaznih sredstevkot (praviloma zaostrenim) položajem v državi, katere državljan je posamezni prosilec zamednarodno zaščito, so ti roki daljši.Zamuda oziroma prekoračitev tega roka, ki je določen za odločitev o tožbi, v zakonu sicerni izrecno sankcionirana, saj gre za instrukcijski rok, ki sili organe k dejavnosti in ki dajepristojnim organom možnosti nadzora in ukrepanja ob zastojih pri delu upravnega organaoziroma v konkretnem primeru, upravnega sodišča. Ker v skladu s četrtim odstavkom 74.člena ZMZ tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite zadržiizvršitev, prekoračitev roka, ki je določen za odločitev v zadevah mednarodne zaščite, zaprosilce za mednarodno zaščito praviloma nima škodljivih posledic. Prav pa bi bilo, da bisodišče tudi v primerih, pri katerih je dolžina odločanja pogojena s posebnimi okoliščinami,pomembnimi za sprejetje odločitve, storilo vse, kar lahko, da bi svojo odločitev sprejelo vzakonsko določenih rokih ali zagotovilo vsaj čim manjše odstopanje od njih.Pripor tujca s statusom beguncaZakon o varuhu človekovih pravic v 24. členu določa, da Varuh človekovih pravic RS(Varuh) ne obravnava zadev, o katerih tečejo sodni ali drugi pravni postopki, razen če gre zaneupravičeno zavlačevanje postopka ali za očitno zlorabo oblasti. Zunaj navedene določbezakona je poseg Varuha mogoč v vlogi amicus curiae po 25. členu istega zakona. Tako smov primeru tujca, ki je bil v priporu v ZPKZ Koper (na podlagi sklepa Okrožnega sodišča vKopru z dne 14. 7. 2012, opr. št. Kpd 255/2012), zaradi razpisane tiralice sodišča iz Albanije,opozorili na potrebno skrb za begunce, ki jo ima naša država (tudi) kot pogodbenicaKonvencije o statusu begunca iz leta 1951 (Uradni list FLRJ-MP, št. 7/1960, Akt o notifikacijinasledstva – Uradni list RS 35/1992, MP 9/1992), zlasti pa, da se zagotovi, da begunec,ki je za to upravičen, dobi zaščito in ni prisilno vrnjen v državo, v kateri bi bilo njegovoživljenje lahko v nevarnosti. Tujec je namreč v pobudi Varuhu izpostavljal, da mu je bil vtej povezavi (že v predhodnem postopku odločanja o njegovi izročitvi v Albanijo na podlagitiralice albanskega sodišča v isti kazenski zadevi) v Italiji že podeljen status begunca ponavedeni konvenciji.Tako kot že 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljih svoboščin, kiprepoveduje mučenje ter nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje, Ustava RS v18. členu poudarja, da ne sme biti nihče podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemukaznovanju ali ravnanju. Iz te določbe izhaja tudi prepoved, da bi bila oseba, pri kateriobstaja resnična nevarnost, da bo po vrnitvi v državo, iz katere je prišla, izpostavljenanečloveškemu ravnanju, izročena tej državi oziroma izgnana vanjo. Poleg tega obveznostspoštovanja načela nevračanja izhaja tudi iz 3. člena Konvencije proti mučenju in drugim100Letno poročilo Varuha za leto 2012