letno poročilo za leto 2012 - Varuh človekovih pravic

2.4 PRAVOSODJEveljavni zakonodaji niti urgence kot pospešitvenega sredstva v skladu s prej veljavnimi predpisi(72. člen ZS). Po 1. 1. 2007, ko se je začel uporabljati ZVPSBNO, je tožnik le z eno vlogo podaldokazni predlog, ki pa se po mnenju sodišča ne more šteti za pospešitveno sredstvo.Z ugotovitvijo, da pobudnik ni izkoristil pospešitvenih sredstev (tako pred začetkom veljavnostiZVPSBNO kot tudi ob njegovi veljavi), je sodišče zavrnilo njegov zahtevek po plačilu denarnegazneska na račun kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zaradi skoraj enajst lettrajajočega kazenskega postopka zoper njega. Pobudnik je zatrjeval, da ugotovitev sodišča otem, da ni uporabil pospešitvenih sredstev, ni povsem točna, in je to uveljavljal v pritožbi zopernavedeno sodbo. Kljub temu pa je takšna odločitev sodišča po naši presoji povsem prezrladolgotrajnost kazenskega postopka zoper njega, zlasti pa to, da na dolgotrajnost sodnegapostopka ni vplival sam.Ob takšni odločitvi sodišča se nam je zastavilo tudi vprašanje ustreznosti obstoječe ureditvevarstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma zagotovitve zadoščenja obnjeni kršitvi v primeru, kot je pobudnikov. Sojenje v razumnem roku namreč zagotavlja pravicado sodnega varstva po 23. členu Ustave RS oziroma pravica do poštenega sojenja po 6.členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (konvencija). Ta zahtevatudi, da ima ob morebitni kršitvi pravic vsakdo pravico do učinkovitih pravnih sredstev preddomačimi oblastmi (13. člen), naša ustava pa ima to zapisano v četrtem odstavku 15. člena.Sojenje v razumnem roku mora zagotoviti država sama, in to ne glede na morebitno uporabopospešitvenih sredstev.Stranka v postopku utemeljeno pričakuje tako ravnanje države in sodišča, da se ne bi kršilatako pomembna temeljna človekova pravica, kot je pravica do sodnega varstva. Tako po našipresoji kršitve pravice do sodnega varstva zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka ni mogočeopravičevati zgolj z ugotovitvijo, da stranka v postopku ni uporabila kakšnega izmed morebitnihpospešitvenih sredstev, ne da bi bila takšna obveznost tudi vnaprej določena v zakonu, sicer greza določitev obveznosti za nazaj, kar pa po 155. členu Ustave RS ni dopustno. V tej zvezi veljaopozoriti, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) za čas pred začetkom uporabeZVPSBNO že samo ugotovilo, da pravna sredstva, ki so bila takrat (to je pred uveljavitvijoZVPSBNO) strankam sodnega postopka na voljo za pospešitev postopkov, niso bila učinkovita.Ugotovilo je tudi, da je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku v Sloveniji sistemski problem,ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.Obstoječa pravna ureditev varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki prizadetimne daje podlage za uveljavljanje odškodnine za vso nepremoženjsko škodo kot posledicočezmernega trajanja sodnega postopka pred 1. 1. 2007 z utemeljevanjem, da v tem obdobju nisouporabili pospešitvenih sredstev, zato po naši presoji ne pomeni učinkovitega pravnega sredstvaza varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. Takšna ureditev namreč povsem prezre, daje obveznost uporabe pospešitvenih sredstev (ki je po 1. 1. 2007 tudi temelj za uveljavljanjezahteve za pravično zadoščenje) in postopek njihove uporabe določil šele ZVPSBNO. Gledena določbo 155. člena Ustave RS ta za obdobje pred začetkom njegove veljavnosti tudi nemore urejati obveznosti njihove uporabe kot procesne predpostavke za uveljavljanje zahteveza pravično zadoščenje. Navsezadnje, izpostavljena odločitev sodišča pobudniku, ki morda resni bil najbolj dejaven pri pospeševanju kazenskega postopka proti sebi (kar pa pred 1. 1. 2007niti ni bila njegova dolžnost), ne daje možnosti potrditve, da je (bil) tudi sam deležen pravice dosojenja v razumnem roku, kot je določena v prvem odstavku 6. člena Konvencije in 23. členuUstave RS, oziroma možnosti, da bi (vsaj za čas pred uveljavitvijo ZVPSBNO) prejel zadoščenjezaradi predolgotrajnega postopka. Tako se nam je zastavilo vprašanje, ali je ZVPSBNO splohuporaben za vse situacije oziroma za zadevo, kot je pobudnikova, če se zahteva uporabapospešitvenih sredstev tudi za čas pred uveljavitvijo ZVPSBNO, ob hkratnem upoštevanju tega,da pravna podlaga, ki bi strankam nalagala obveznost uporabe pospešitvenih pravnih sredstevkot predpostavke za uveljavljanje zahteve za pravično zadoščenje, pred uveljavitvijo ZVPSBNOsploh ni bila vzpostavljena.94Letno poročilo Varuha za leto 2012