letno poročilo za leto 2012 - Varuh človekovih pravic

2.10 DELOVNA RAZMERJAMPJU je poudarilo, da so torej različne višine povračila stroškov prevoza posledica določbsklenjenega aneksa h kolektivni pogodbi, ki določa, da se primarno povrnejo stroški javnegaprevoza in šele, če ta ni mogoč, se povrne kilometrina. Razlika med novo ureditvijo, ki jesicer res posledica nujnosti ukrepov za uravnoteženje javnih financ in prejšnjo ureditvijov tej zvezi, pa je v tem, da je v novi ureditvi zaradi strinjanja vladne in sindikalne strani opoenotenju prakse v javnem sektorju, v vseh aneksih h kolektivnim pogodbam dejavnostioziroma poklicev zdaj eksplicitno in na povsem identičen način določeno, kdaj se šteje, dajavni prevoz ni mogoč (npr. tretji odstavek 5. člena Aneksa h KPND). V praksi to dejanskopomeni, da lahko javna uslužbenca, ki se vozita na delo iz istega kraja, prejemata različnovišino povračila stroškov prevoza na delo in z dela, saj je za enega glede na razporeditevdelovnega časa javni prevoz mogoč, za drugega pa ni mogoč in mu je treba povrniti kilometrino.Eden od razlogov, ki šteje, da javni prevoz ni mogoč, je tudi razporeditev delovnega časa,če ta ne omogoča, da bi glede na vozni red javnega prevoza javni uslužbenec lahko izpolnildnevno delovno obvezo.MPJU je navedlo še, da si je vladna stran v pogajanjih z reprezentativnimi sindikatijavnega sektorja o novi ureditvi povračila stroškov prevoza na delo in z dela, zavedajočse problematike, na katero smo opozorili, in tudi zaradi poenostavitve obračunavanja tehstroškov, ves čas prizadevala, da bi se ti stroški povrnili izključno v višini kilometrine, neglede na možnost javnega prevoza. To je zaradi uravnoteženja javnih financ, seveda podpogojem, da dogovorjena višina kilometrine ne bi pomenila povečanja obsega sredstev,namenjenih povračilu stroškov prevoza na delo in z dela glede na obstoječ obseg sredstevza ta namen. MPJU obžaluje, da dogovora o tem s sindikalno stranjo niso dosegli, zato seenako, kot je to veljalo tudi pred sklenitvijo aneksov h kolektivnim pogodbam dejavnostioziroma poklicev, javnim uslužbencem še naprej primarno povrnejo stroški javnega prevoza,in samo če ta ni mogoč, se povrne kilometrina.Odgovor MPJU smo presodili kot korekten. Še vedno se nam postavlja dvom o pravičnosti inlogičnosti sedanjega položaja, ki je res posledica pogajanj med socialnimi partnerji, kamor pase Varuh človekovih pravic RS v skladu s svojimi pristojnostmi ne more vmešavati. Pobudosmo šteli za utemeljeno. 4.3-38/2012100. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve več kot sedem mesecev odločaloo pritožbi Zoisove štipendistkeVaruh človekovih pravic RS (Varuh) je prejel pobudo, v kateri je pobudnica izpostavila dvaproblema. Prvi se je nanašal na dolgotrajno obravnavo pritožbe zoper odločbo o zavrnitvipravice do Zoisove štipendije, ki jo je izdal Javni sklad RS za razvoj kadrov. Pobudnica seje pritožila na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) dne 15. 2. 2012.Ker njena pritožba ni bila rešena v dveh mesecih, je na MDDSZ dne 21. 5. 2012 naslovilaše urgenco. Kljub temu MDDSZ njene pritožbe ni obravnavalo vse do 26. 9. 2012, ko se jepobudnica za pomoč obrnila na Varuha.Drugi problem, ki ga je pobudnica izpostavila in na katerem je utemeljevala svojo pritožbo, seje nanašal na sporen in po njenem mnenju diskriminatoren 48. člen Zakona o štipendiranju,ki kot enega izmed razlogov za mirovanje in neizplačevanje štipendije določa dokazaneopravičljive zdravstvene razloge ali starševstvo, dovoljuje pa ponovni vpis v isti letnik.Pobudnica pa je kljub materinstvu vse študijske obveznosti uspešno opravila in napredovalav višji letnik, vendar je ob tem dosegla povprečje ocen 8,43. Po Pravilniku o dodeljevanjuZoisovih štipendij je bilo to povprečje za nadaljnje prejemanje štipendije za 0,07 prenizko.Opravili smo poizvedbo na MDDSZ. V svoji poizvedbi smo MDDSZ pozvali, naj o pritožbinemudoma odloči, da nam pojasni razloge za dolgotrajno reševanje le-te in da nam kopijorešene pritožbe posreduje v vednost.226Letno poročilo Varuha za leto 2012